Veseli, nasmejani, polni pričakovanj smo prispeli v dom Ajda v Libeličah.

Pospravili smo prtljago, postlali postelje in se po uvodnih navodilih predstavnikov doma okrepčali s kosilom. Ko so nam predstavili škrata Mirka, ki nas bo spremljal na vsakem koraku, smo navdušeni spoznali osnove plezanja. Prav vsi smo dosegli svoj cilj in po svojih zmožnostih preplezali steno. Kasneje smo v upanju, da bomo jutri spoznali čim več gozdnih živali, nastavili pasti v gozdnih tleh. Po večerji smo se peš odpravili v Avstrijo. S hriba se je lepo videla njena meja s Slovenijo. Vreme nam je kljub slabi napovedi ves čas prizanašalo. Dežnikov in palerin nismo potrebovali. Po pripovedovanju zgodbic in v tihih objemih plišastih živalic, sta se tudi šepetanje in hihitanje kar hitro izgubila za stenami sob. Komaj čakamo na jutrišnji dan!

Zjutraj smo se prebudili s telovadbo na svežem zraku. Po zajtrku smo se naučili ločiti živali glede na število nog. Teorijo smo prenesli v prakso. Ker se žal ni nič ujelo v naše pasti, ki smo jih nastavili včeraj po gozdu, smo sami pobrskali po tleh, kjer je kar mrgolelo različnih živali. Lončki so bili hitro polni in z zanimanjem smo jih opazovali pod lupo in spoznavali njihova imena. Pri lokostrelstvu smo bili zelo uspešni, kar nekaj puščic je zadelo sredino tarče. Po odličnem kosilu smo raziskali mlako in spoznali živali, ki so se naselile v njej. Najbolj so nas navdušili pupki. Pred večerjo smo se prijateljsko pomerili v štafetnih igrah. Po večernem plesu smo v sobah nastavili pisma in darilca škratu Mirku, ki nam je te dni večkrat ponagajal, pokazati pa se nam ni želel. V sobah je hitro zavladala tišina v upanju, da ne bomo preglasni in nas bo škrat zjutraj s čim presenetil.

Škrat Mirko nas ni razočaral. V obeh sobah nas je pričakalo sladko presenečenje z zahvalnim pismom. Toplo smo se oblekli, izpraznili sobe, pozajtrkovali in se peš odpravili proti dolini v vas Libeliče, kjer smo si ogledali kostnico, staro učilnico, črno kuhinjo in muzej s kmečko zbirko. Vreme nas tudi zadnji dan ni pustilo na cedilu – na srečo je ravno dovolj deževalo, da nam nazaj ni bilo treba pešačiti. Po kosilu nas je škrat še enkrat presenetil s poslovilnim pismom. Vsakemu izmed nas je pustil priznanje za vzorno sodelovanje pri izvajanju ŠVN v domu Ajda. In prav vsi smo si jih res pošteno zaslužili.

Učiteljici Mateja Veltrusky in Urška Kukovec

fotografije

 

Skupno 469 obiskov, današnjih obiskov 1