Po debeli uri in pol vožnje smo končno prispeli v sončne Libeliče. Veseli in polni pričakovanj smo se razporedili po sobah, pospravili stvari v omarice, pripravili postelje in spoznali pravila doma, ki se jih bomo držali v naslednjih dneh.

Odlično kosilo nam je dalo novih moči, ki smo jih delno porabili na igrišču, drugi del pa na sprehodu. Z razgledne točke smo si ogledali, kje poteka meja med Slovenijo in Avstrijo. Ustavili smo se ob mejnikih in se ob njih povzpeli na vrh hriba. Tam smo se naučili, kako vemo, da luna “raste”. Po poti skozi gozd smo se trudili prešteti čim več močeradov. Po večerji smo si ogledali še gozd in dolino v nočnem času. Pred spanjem smo izvedeli vse o “prijateljih”, ki bodo ponoči delili z nami posteljo, poslušali pravljico in si drug drugemu zaželeli lepe sanje. Le kaj nam bo prinesel jutrišnji dan?

Zbudili smo se v deževno jutro. Z dežniki smo se odpravili na krajši sprehod, da smo vsaj malo prezračili zaspane glave. Po zajtrku smo se pomerili v streljanju z lokom in se igrali zunaj na dežju, kar je bilo za marsikoga zelo nenavadno početje. Po kosilu nas je čakalo prijetno presenečenje – v sosednji sobi so praznovali rojstni dan in tudi mi smo bili povabljeni na torto. V prostem času smo zapisali nekaj misli, ki jih želimo deliti s starši, da bodo tudi oni zvečer lažje zaspali brez nas. Sledilo je težko pričakovano plezanje na plezalni steni. Brez izjeme smo se povzpeli nanjo in kar nekaj spretnežev je premagalo vseh šest metrov v višino. Spoznali smo veliko novega o krastači. Pogumnejši so jo prijeli, najbolj pogumni so ji pustili čisto do svojega nosa. Za spomin smo jo upodobili iz naravnih materialov na papirju. Z vzornim vedenjem smo si prislužili večerno zabavo v pižamah, ki ji je sledila pravljica za lahko noč, po kateri smo zopet utrujeni in polni prijetnih vtisov zaspali. Jutri pa novim dogodivščinam naproti.

V oblačnem jutru smo se podali na pot proti Libeličam, kjer smo v muzeju spoznali delo nekoč skozi vse štiri letne čase. Izvedeli smo veliko zanimivega o stari črni kuhinji in sedli v šolske klopi, v kakršnih so sedeli nekoč naši stari in prastari starši. Ni jim bilo lahko.

V Ajdi smo skupaj zaploskali zmagovalni skupini deklic iz sobe Ajdovo strnišče, ki so si z najbolj vzorno pospravljeno sobo in z doslednim upoštevanjem pravil, ki smo jih določili v ponedeljek, prislužile priznanja in nagrade. Čestitk so bili deležni tudi vsi ostali učenci in učenke, katerim do nagrade ni zmanjkalo veliko. Ampak zmagovalec je bil lahko samo eden.

galerija

Skupno 983 obiskov, današnjih obiskov 1
Dostopnost